Že 10 let sem delala v pisarni in začela sem premišljevati, da to ni to, kar si želim. Oboževala sem rože in sama sem velikokrat delala prekrasne šopke iz travniškega cvetja. Prijateljice so me večkrat poklicale, če bi lahko naredila kakšen lep šopek. Ko so bile rože na travnikih mi ni bilo težko.

Večkrat je padla debata, da bi morala imeti svojo cvetličarno, ker imam talent za rože. Tako sem začela resno premišljevati, da pa bi mogoče res odprla eno majhno cvetličarno v našem kraju, ker je nismo imeli. Vsa družina me je pri tej ideji še kako podpirala in tako smo se začeli resno pogovarjati. Ko so stekli pogovori, nisem mogla več nazaj, ne da si cvetličarne nisem želela, samo bala sem se, če bom jaz to zmogla. V veliko oporo mi je bil mož, ki me je odpiral in mi pomagal, da sem nekega dne imela otvoritev svoje lastne cvetličarne.

To je bila moja najboljša odločitev, po vseh teh letih. Postala sem lastnica cvetličarne. V tej cvetličarni sem delala od jutra do večera. Bila sem sama za vse in to mi je odgovarjalo, kajti težko bi predala delo drugi delavki, rada sem videla, da so se šopki delali iz mojih rok. Večkrat mi je mož rekel, da bi lahko koga zaposlila, a o tem nisem hotela niti slišati, ker sem uživala, da sem imela vse pod kontrolo in vse delala sama.

Mojo cvetličarno imajo radi, imam ogromno rednih strank, še vseeno pa je moj najlepši šopek iz rož na travniku in prav veliko ljudi pride prav po takšne šopke, ker imajo radi naravne šopke.…